"Če priznamo svoje grehe, je on zvest in pravičen, da nam jih odpusti in nas očisti vsake nepravičnosti." (1 Jn 1,9)

Izpovedovanje grehov je nujna in pobožna praksa, ki nam pomaga preusmeriti življenje k Bogu in živeti v skupnosti z drugimi verniki.

Apostol Janez v 1 Jn 1,9 uči zgodnjo Cerkev o pomenu spovedi. svoje pismo namenja ljudem, ki trdijo, da imajo občestvo z Bogom, a živijo v grehu: "Če trdimo, da imamo občestvo z njim, a hodimo v temi, lažemo in ne živimo resnice" (1 Jn 1,6). apostol Janez skozi svoje pisanje poziva Cerkev, naj hodi v luči, kakor je Bog vsvetlobo, tako da s spovedjo in kesanjem uskladimo vero in prakso.

Janez piše Prvo Janezovo pismo, da bi novim vernikom pomagal izkusiti duhovno skupnost, ki pride, ko so vera in dejanja v skladu z Božjo voljo. podobno kot apostol Pavel v pismu Korinčanom Janez uči nove vernike, kako se pokesati, ko se v cerkev prikrade greh, in ljudi usmerja nazaj k veri v Jezusa, Božjega sina, ki nas očiščuje vsakega greha. "Če pa hodimov luči, kakor je on v luči, imamo občestvo med seboj in kri Jezusa, njegovega Sina, nas očiščuje vsakega greha" (1 Jn 1,7).

Janez utemeljuje svoj nauk o spovedi z Božjim značajem, ko pravi: "Bog je luč in v njem ni nobene teme" (1 Jn 1,5). Janez uporablja prispodobo svetlobe in teme, da bi kontrastiral Božji značaj z značajem grešnega človeštva.

Z opisom Boga kot svetlobe Janez poudari Božjo popolnost, Božjo resnico in Božjo moč, da prežene duhovno temo. Svetloba in tema ne moreta zasedati istega prostora. Ko se pojavi svetloba, tema izgine.

Jezus je Božja luč, ki je vstopila v duhovno temo sveta, da bi razkrila človeški greh. "Luč je prišla na svet, a ljudje so raje ljubili temo kot luč, ker so bila njihova dejanja zla" (Jn 3,19). Zaradi svojega greha so ljudje zavrnili Jezusa kot svojega rešitelja. Bolj so ljubili temo svojega greha kot luč Božjega odrešenja. Ljubiti Jezusa pomeni sovražiti greh.

Bog je resničen. njegova pot je vredna zaupanja. njegove obljube so zanesljive. njegovi besedi lahko zaupamo. Jezus je prišel, da bi razkril Božjo resnico, da bi razblinil prevaro greha. "In vemo, da je prišel Božji Sin in nam dal razumeti, da bi spoznali tistega, ki je resničen" (1 Jn 5,20).

Božja luč sveti v temo človeškega srca in razkriva njegov greh in pokvarjenost. "Srce je nadvse prevarantsko in obupno bolno; kdo ga more razumeti?" (Jeremija 17,9).

Jezus kot luč sveta osvetljuje naše razumevanje dobrega in slabega ter razkriva Božji standard za človeško ravnanje. Jezus prosi, da bi bili njegovi sledilci posvečeni ali ločeni od sveta za služenje Bogu s sprejemanjem resnice Božje besede: "Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica" (Jn 17,17).

Življenje, ki je pravilno usmerjeno k Bogu, bo odražalo resnico Božje besede z izpolnjevanjem Božjega načrta ljubezni do Boga in drugih. "Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni" (Jn 15,10). "To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz ljubil vas" (Jn 15,12).

V Božji ljubezni ostanemo, ko zapustimo poti sveta in sledimo Božjim zapovedim, ko se spreobrnemo od življenja, usmerjenega vase, ki sledi grešnim užitkom, k življenju, usmerjenemu v Boga, ki uživa v njegovem čaščenju.

Sveto pismo nas uči, da je nemogoče, da bi sami dosegli takšno spremembo. Naše srce je tako obupno hudobno, da potrebujemo presaditev srca (Ezekiel 36,26). Greh nas je tako popolnoma razdejal, da smo v njem duhovno mrtvi (Pismo Efežanom 2,1).

Potrebujemo novo srce, ki bo prožno in prilagodljivo Božjim navodilom. Potrebujemo novo življenje, ki ga bo vodil in usmerjal Božji Duh. In potrebujemo posrednika, ki bo obnovil naš odnos z Bogom.

K sreči nam Bog zagotavlja tisto, česar si sami ne moremo zagotoviti (Jn 6,44; Ef 3,2). Jezus je naš posrednik. Jezus apostolu Tomažu pove, da je on pot k Očetu: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni" (Jn 14,6).

Ko verujemo v Jezusa, prejmemo večno življenje: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje" (Jn 3,16).

Bog nam zagotavlja novo življenje po Svetem Duhu: "Resnično, resnično, povem vam: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more vstopiti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, kar pa je rojeno iz Duha, je duh" (Jn 3,5-6). Sveti Duh je naš vodnik, ki nas usmerja v Božjo resnico in nam pomaga živeti po Božji volji, ko se učimose prepustite njegovemu vodstvu: "Ko pride Duh resnice, vas bo vodil v vso resnico" (Jn 16,13).

Janez piše svoj evangelij, da bi ljudi spodbudil, naj verujejo v Jezusa in prejmejo večno življenje: "To pa je napisano, da bi verovali, da je Jezus Kristus, Božji Sin, in da bi z verovanjem imeli življenje v njegovem imenu" (Jn 20,31).

Janez v svojih pismih poziva Cerkev k spreobrnjenju, da se odvrne od greha in teme, da opusti želje sveta, se odpove grešnim željam mesa in živi v skladu z Božjo voljo. Janez večkrat opozarja Cerkev, naj se odpove svetu in živi v skladu z Božjo voljo.

"Ne ljubite sveta in stvari, ki so v svetu. Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni. Kajti vse, kar je v svetu - mesene želje, želje oči in napuh nad lastnino - ni od Očeta, ampak je od sveta. In svet mine skupaj s svojimi željami, kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane za vedno" (1 Jn 2,15-17).

Janez se ponovno obrača k jeziku svetlobe in teme, da bi Cerkev pozval, naj se odvrne od sovraštva, ki ga širi svet, k Božji ljubezni, ki spodbuja medsebojno ljubezen. "Kdor pravi, da je v luči, in sovraži svojega brata, je še vedno v temi. Kdor ljubi svojega brata, ostaja v luči in v njem ni razloga za spotiko. Kdor pa sovraži svojega brata, je v temi in hodi vin ne ve, kam gre, ker mu je tema zaslepila oči" (1 Jn 2,9-11).

Cerkev je skozi zgodovino opustila ljubezen do Boga in pristala na skušnjave sveta. spoved je sredstvo za boj proti tej grešni težnji v nas samih. tisti, ki živijo po božjih merilih, živijo v luči, kot je Bog v luči. tisti, ki živijo po posvetnih merilih, so deležni teme sveta. Janez poziva Cerkev, naj ostane zvesta svojimpoklicanost, da s svojim življenjem poveličujejo Boga in opustijo etos sveta.

Ko opazimo, da naše življenje ne odraža Božje ljubezni, se moramo obrniti k spovedi in kesanju. Prositi moramo Božjega Duha, naj se bori za nas, nam pomaga, da se upremo skušnjavi greha, in nam odpusti, ko se prepustimo željam našega mesa.

Kadar Božje ljudstvo živi v skladu s posvetnimi standardi - išče osebne užitke z uresničevanjem spolnih želja ali živi v stanju nenehnega nezadovoljstva, ker je nezadovoljno s svojo službo, družino, cerkvijo ali materialnimi dobrinami, ali kadar poskuša najti osebno varnost v kopičenju bogastva namesto v Kristusu samem -, živimoŽivimo v temi in potrebujemo, da Bog osvetli stanje našega srca in nam razkrije globino našega greha, da bi se spomnili diha Božje odrešujoče milosti in se ponovno odrekli pastem sveta.

Priznanje greha ni edino dejanje v krščanskem življenju. Res je, da pridemo do odrešujoče vere s poslušanjem Božje besede (Rim 10,17), pri čemer dobimo duhovno razsvetljenje o Božjem standardu za naše življenje in prepričanje, da ga ne izpolnjujemo (Rim 3,23). S prepričanjem o našem grehu nas Sveti Duh vodi k spreobrnjenju in prejemu milosti, ki nam jo Bog daje na voljo poTo je Božja odrešilna milost, s katero Bogu priznamo svoje grehe, Jezus pa nam pripiše svojo pravičnost (Rim 4,22).

Res je tudi, da z rednim priznavanjem svojih grehov Bogu rastemo v posvečujoči milosti. Rastemo v razumevanju globine greha in diha Jezusove sprave. Rastemo v spoštovanju Božje slave in njegovih meril. Rastemo v odvisnosti od Božje milosti in življenja njegovega Duha v nas. Z rednim priznavanjem svojih grehov Bogu se spominjamo, da je Kristus za nas prelil kri.pokriva številne grehe - pretekle, sedanje in prihodnje.

Redna spoved ni zavračanje Jezusovega dela na križu, ampak je izkaz naše vere v Božjo posvečujočo milost.

Z redno izpovedjo svojih grehov Bogu se spominjamo milosti, ki smo jo prejeli po Jezusovi spravi. V svojih srcih hranimo resnico Božje obljube o Jezusu, našem Mesiji: "Res je nosil naše žalosti in nosil naše tegobe, a smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in prizadetega. Toda on je bil preboden zaradi naših prestopkov, zdrobljen zaradi naših krivic; na njemje bila kazen, ki nam je prinesla mir, in z njegovimi ranami smo ozdravljeni. In mi smo kot ovce zašli; obrnili smo se - vsak na svojo pot - in Gospod je nanj naložil krivdo vseh nas" (Iz 53,4-6).

Izpoved in kesanje morata postati naša navada, vendar ne kot pogoj za pravičnost, temveč kot sredstvo za preprečevanje duhovne teme, usmerjanje k Bogu in občestvu s Cerkvijo.

Janez poziva ljudi v Cerkvi, naj razmislijo o Božji pravičnosti (svetlobi) in svoji grešnosti (temi). Janez poziva duhovne otroke pod svojo skrbjo, naj prepoznajo greh, ki je neločljivo povezan s človeškim bitjem. "Če pravimo, da nimamo greha, zavajajmo sami sebe in resnice ni v nas" (1 Jn 1,8). Božja resnica razkriva naš greh.

Ko se učim Božjo besedo na pamet, skrivam Božjo resnico v svojem srcu in Božjem Duhu zagotavljam strelivo, s katerim se lahko bori proti skušnjavam mojega srca. Ko me srce začne slepiti in hlepi po stvareh tega sveta, Božja beseda začne delovati in me spominja na Božja merila ter me opozarja, da imam zagovornika v Božjem Duhu, ki deluje v moj prid in mi pomaga, da seupreti se skušnjavi. sodelujem z Božjim Duhom, ko poslušam Božjo besedo, se podrejam vodstvu Duha in se upiram svojim grešnim željam. borim se proti Božjemu Duhu, ko se prepuščam željam svojega mesa.

Jakob skušnjavo opiše takole: "Nihče naj ne reče, ko je v skušnjavi: 'Bog me skuša', kajti Boga ni mogoče skušati z zlom in on sam nikogar ne skušnjavi. Toda vsak človek je v skušnjavi, ko ga zapelje in zapelje njegova lastna želja. Ko je želja spočeta, rodi greh, in ko se ta razvije, rodi smrt" (Jak 1,13-15).

Ko se prepustimo poželenju, grešimo proti Bogu. Hodimo v temi. V takem stanju nas Bog vabi k spovedi in nas sprejema s svojo milostjo.

Ko priznamo svoje grehe, prekinemo zvestobo svetu in njegovim pokvarjenim standardom. Znova se uskladimo s Kristusom. "Hodimo v luči, kakor je on v luči." Janez poziva Cerkev, naj prizna svoje grehe, saj se zaveda, da je odpuščanje na voljo z Jezusovo odrešilno žrtvijo. Jezus nas opozarja, da satan želi naše uničenje, Jezus pa želi naše življenje."Vrag pride samo zato, da bi kradel, ubijal in uničeval. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju" (Jn 10,10).

Nima smisla, da bi poskušali skriti svoje grehe s prikrivanjem lastnih napak. "Kdor skriva svoj greh, ne bo imel uspeha" (Pregovori 28,13). "Prikrivanje" je mimogrede pomen sprave. "Jezus s svojo krvjo v celoti pokrije naše grehe." Nikoli ne moremo popolnoma popraviti svojih napak. Potrebujemo Božjo milost, zato nas Bog vabi k spovedi in nas spominja, da "če priznamo svoje grehe, je zvest in pravičen, da nam jih odpustiin nas očistil vsake nepravičnosti" (1 Jn 1,9).

Bog je zvest, da odpušča. ne deli z nami naše nestanovitnosti. Ni se nam treba spraševati, ali nam bo Bog prizanesel, ko pridemo k njemu k spovedi. Ni nam treba obupati nad našo hudobijo ali se spraševati, ali nas bo zdrobila kazen zaradi naših odpustkov. Bog "je zvest in pravičen, da nam odpusti naše grehe".

Pravična kazen za naše grehe je že izpolnjena v Jezusu. Njegova kri nas bo odrešila. Ničesar ne moremo storiti, da bi izpolnili Božjo pravico za naše grehe, ampak Jezus lahko in jo je izpolnil enkrat za vselej na križu. Jezus je izpolnil pravično kazen za našo nepravičnost, zato se odpravimo k spovedi z zavestjo, da je naša prošnja za odpuščanje že izpolnjena v Jezusu.

Bog je zvest in pravičen, da odpušča. ne bo zahteval pokore. naša pokora je bila izpolnjena v Kristusu. ne bo zahteval drugega življenja za greh, Jezus je naše jagnje, naša žrtev, naša sprava. Božja pravičnost je bila izpolnjena in odpuščeni smo, zato priznajmo svoje grehe Bogu, sprejmimo njegov mir in odpuščanje. naj bo vaše srce neobremenjeno, saj je Bog zvest, da odpušča.

Ko Bogu priznamo svoje grehe, nas očisti vsake nepravičnosti po krvi jagnjeta. Bog nas spomni, da imamo pripisano Kristusovo pravičnost. Spoved je čas, ko se spomnimo, da stojimo pred Bogom v milosti Jezusa Kristusa. Čeprav smo ga v svoji slabosti pozabili, nas On ni niti pozabil niti zapustil. Lahko zaupamo, da bo izpolnil svojo obljubo, da nas bo očistil odvse nepravičnosti.